V tem že poletnem duhu sem razmišljala o tem, ali blog obarvati z letošnjo izkušnjo sicer čudovitega dopusta, pa ta del raje zaključujem z ugotovitvijo, da gre za izkušnjo, ki me je trdno prizemljila in me prešinila z mislijo, da so vsi moji trenutni problemi o katerih včasih godrnjam prav ničelni – jih preprosto ni.
Odločam se torej raje za tematiko, ki se v širšem smislu navezuje na Metkin blog o barvanju in farbanju, natančneje na 2. mednarodni študentski simpozij o sociokulturnih aspektih seksualnosti, ki se je odvijal od 16.5.2008 do 18.5.2008 v idilični vasici Grožnjan. Prvi večer smo si ogledali dokumentarni film »Sex: The Annabel Chong Story«, ki je bil posnet na temo postavljanja rekorda v številu spolnih aktov. Takrat 22-letna Annbel Chong je v manj kot desetih urah uspela občevati z 251 člani »gang-band«-a, kot jim je dejala sama. Udeleženci simpozija smo se strinjali, da je na trenutke izgledala zamaknjeno - pa ne od vrhunske naslade, temveč bolj verjetno od vpliva določenih substanc. Meni je bilo še najtežje vživeti se v člane gang-banda, ki so drug ob drugem pred kamero opazovali vse akte, na tribunah ali pač v vrsti ali skorajda z dotikanjem s trenutnim glavnim akterjem in medtem vzdrževali svoje »orodje« in čakali, da pridejo na vrsto. Hiv test rekorderke je prišel na vrsto po rekordu. Svoji mami je Annabel dogodek predstavila kasneje, seveda ne kot podvig. Stiska rekorderke je bila tu zelo očitna, čeprav pa o nadaljnjem razvoju odnosa med njo in materjo ne izvemo ničesar. Skozi pripoved se zdi, da Annabel niha med evforijo in depresijo. Pravih doživetij je bodisi malo ali jih je pač težko začutiti.
Zanimiv je bil tudi naključni obisk prof. Teda Hustona, ki je na kratko predstavil izsledke svoje longitudinalne študije o emocionalnem vzdušju in seksualnem zadovoljstvu poročenih parov po 2 mesecih poroke ter po 1, 2 in 13 letih poroke. Ugotovil je povezavo med zadovoljstvom v odnosu in tedensko frekvenco spolnih občevanj, ki pa je bila pomembna zgolj na začetku, medtem ko po ponovitvi raziskave med istimi pari (če se prav spomnim po 11-ih letih) pogostost občevanj ne vpliva več na zadovoljstvo v zakonu. Hja, kar se nekako staplja z razmišljanjem Metke v njenem zadnjem blogu.
Kot tretjo točko bi izpostavila zanimivost na področju uporabljene metodologije študentov. Simpozij je bil namreč v svoji osnovi namenjen prispevkom študentov in študentk Fakultete za humanistiko Koper, Fakultete za družbene vede Ljubljana, Filozofske fakultete Ljubljana, Fakultete za humanistiko in družbene znanosti Zagreb in oddelka za psihologijo teksaške univerze Corpus Christi. Teme so bile zanimive kot npr. pornografija kot dejavnik tveganja za seksualno kompulzivnost, pornografija in seksualna socializacija mladih v ZDA, seksualni imperativi v percepciji seksualnosti mladih žensk na področju hlinjenja orgazma, primerjava samoprezentacij in partnerskih preferenc iskalcev partnerjev na ona-on.com in match.com, gej daterji ipd. Medtem ko so zagrebški in teksaški kolegi za osnovo izbrali kvantitativne metode in znotraj njih preverjali povezanost med pojavi, so vse prezentacije slovenskih študentov temeljile na kvalitativnih analizah kot sta analiza diskurza in fokusne skupine. Kolega Roman je ugotavljal, da bi idealno bilo kombiniranje kvantitativnega in kvalitativnega pristopa in zdelo se nam je, da kvalitativne metode privedejo do mnogo več informacij o ozadju nekega fenomena. Če se od raziskovalne dejavnosti študentov odmaknemo in pogledamo na področje naročenih raziskav vidimo, da večino naročnikov bolj kot razlage zanimajo gola dejstva, številke pač. In zdi se, da je slednje vse težje ujeti zaradi nizkih proračunov, še manj pa je možnosti za dopolnjevanje kvantitativnih ugotovitev s kvalitativnimi metodami. Kar nevarno postane takrat, ko je za vsako ceno s številkami potrebno prikazati določena »dejstva«. Ki to niso.