Glede na moje dosedanje blogerske vsebine sem že dojeta kot malodane upornica proti tej tekstualni obliki, kar v osnovi ostajam iz več razlogov, ampak prav tako pa ni treba biti socialni psiholog, da se zavedaš, da so človeška stališča nekaj izjemno kompleksnega, daleč od bipolarnega, črno-belega  odnosa do ljudi, stvari, sveta. Pa tudi dejavniki in oblike človeškega podrejanja in upora bolj ali manj neposrednim oblikam izvajanja moči so seveda prav tako mnogoteri. Ampak glede na vrsto medija in užitek, ki ga daje samo pisanje, predvsem pa glede na poznopomladni čas je mikavno izbrati temo, katere ključna beseda je še vedno najbolj pogosto vtipkan pojem v internetne brskalnike širom po svetu. Seveda zakaj ne bi pisala o temi, o kateri povprečen človek ogromno razmišlja, o kateri lahko posredno ali neposredno prebere na vsakem koraku, toda o njej se ji/mu je težavno pogovarjat. Saj veste, o čem bo govora. Tako je, o barvanju.  Ena najljubših dejavnosti moje hčere. Že zjutraj mi reče, daj mami, sprintaj mi eno slikco z interneta – hočem krtka – pa pridi z mano barvat. Hči najraje barva z debelimi voščenkami, jaz pa najraje privlečem na plan svoje dragocene barvice iz otroštva, kjer obstaja deset odtenkov za vsako barvo. Ona najraje naenkrat pobarva vsako barvanko, ampak izbere samo določene podobe, nikoli se ne drži barvne predloge, vedno gre čez črte. No, jaz jo učim, da je treba barvati bolj z občutkom, toda potrpežljivost ob mejah tudi ni moja največja odlika. Sama še najraje kaj dorišem in se podpišem ali pustim na sliki pečat. Sicer pa sem zapisana znanosti, za katero mnogi sotrpini pravijo, da ti mora biti najpomembnejša stvar v življenju, toda nedvomno je barvanje prav tako intrigantna in izpoljnjujoča dejavnost. Sama rada rečem obratno, da je znanost dejavnost, ki je prav tako prijetna kot barvanje, le da ni treba odložiti hlačk, no seveda, če jih nosiš.

No, v Seksu v mestu ima barvanje čisto drugačen pomen, saj veste, Samantha bi barvala vsak, večkrat na dan, z vsemi barvicami, ki obstajajo; Charlotte barva dvakrat na teden, Miranda že več kot pol leta ni barvala, zato je njen mož povsem nehote enkrat samkrat pobarval drugo barvanko – zaradi tega je seveda hudič v hiši; Carrie se pa dveh desetletjih pestrega barvanja skrivnostno smehlja, saj je v predmenopavznem obdobju dokončno našla barvico svojega življenja, ki – pričakovano – pri barvanju nikoli ne upošteva črt. Ta nanizanka po mojem mnenju ni naredila prav nič za žensko emancipacijo, na koncu se še barvanje bolj ali manj zreducira na pot do patriarhalne izpolnitve, toda film je dal besedo. Precej enostavneje je izreči: »Bombonček, meni se barva« »Ja, srnica, meni tudi. Pojdiva hitro barvat«, kot pa uporabljat besede, ki imajo vulgarne ali pa preveč starinsko poetske konotacije.

No, mediji nimajo težave s sopomenkami barvanju. Množice  se naslajajo ob 'novicah', kdo barva s kom, kdaj, kje, koliko krat in kako, katera barvanka je najlepša, katera brhkejša in bolj neoporečna od Carle B., obenem pa iščejo nasvete, kako v treh korakih zapeljati barvico, ali kako v desetih korakih postanete naj-barvanka sezone, ali 101 način barvanja, pa ali izkoriščate vse možnosti samo-barvanja in podobno. No, raziskovalci  vsaj v akademski sferi stvari bolj zakompliciramo in lahko skušamo najti odgovor na številna vprašanja: ali barvanko ali barvico svojega življenja enostavno zavohamo, zakaj je barvanje v različnih družbenih sistemih tako strogo regulirano, posebej za določen spol, kakšni so subjektivni pogledi ljudi, ki živijo z dvema barvankama, kako ljudje doživljajo inflacijo sporočil, ki jim malodane zapovedujejo nenehno skrajno užitkarsko barvanje, in seveda bi lahko naštevala v nedogled. Seveda dandanes barvanje tolmači tudi množica ekspertov, od tega, da je nora želja po barvanju z določeno osebo povezana z nerazrešeno karmo iz prejšnjih življenj, do tega, kako barvanje čim bolj kultivirati in sofisticirati – kundalini gor, kundalini dol – do tega, kako povsem obvladovati željo po barvanju.

Barvanje se lahko tudi zakomplicira. Na 101 način. Že zato, ker obstaja nešteto tehnik barvanja, bolj ali manj legitimnih v očeh posameznika ali posameznice. Ali na primer, doma bolj ali manj veselo, toda povsem predano že deset let in več barvaš barvanko svojega življenja. Nenadoma pa ugledaš mikavno barvanko, kaj mikavno, svojo usodno barvanko, iz katere kar žubori: »Hočem točno tebe. Only you.« Jaj, prepozno, jo že listaš. Hm, kar nekaj strani je že pobarvanih, ampak veliko je praznih, čudovitih, in glej ga šmenta, ob prelistavanju se podobe kar množijo, eksponentno. In barvanka se vse bolj počuti farbana, hoče pa celosten tretma, vključno z barvanjem. Ampak seveda, za odločitvami je treba trdno stati, sploh če si samodiscipliniran človek, ki ob črtah postane še posebno previden. Toda kaj, že farbanje je lahko sladko, četudi je boleče. Še sreča, da obstajajo tudi substituti in sublimacije. No, marsikdo se odloči in barva in farba izven domače barvanke. Ja, marsikdo barva in farba obenem tudi domačo barvanko. Seveda, tudi ob povsem nevezanem/neobveznem barvanju se marsikdaj počutiš, da farbaš ali da si nafarban/-a. Sploh, če iščeš barvico svojega življenja. Ali če se 'kao' uriš v barvalnih spretnostih. Nekateri tudi mislijo, da oboje stvar kvantitete barvic, ki jih zavrtiš med dlanmi. Toda kaj se iz tega naučiš? Da so barvice ali pa barvanke hitro obrabljiva roba, najprej neznansko zanimive, potem se jih naveličaš in hops po novi. Ampak kvalitetno gledano se praktično ne premakneš. Ampak tudi če imaš doma prvovrstno barvanko, kateri si povsem predan, ni lahko vselej kvalitetno, predvsem pa redno barvat. Sploh ne, ko nenehno slišiš prav nič nežen glasek »Daj mami, pridi že no barvat z mano«.